Tako smo si rekli zaposleni na OŠ 27. julij na rojstni dan naše Zemlje. V popoldanskem času smo se iz Snovika podali do cerkvice Svetega Miklavža na Gori, nato pa se skozi vas Gradišče vrnili nazaj.
Kljub hladnemu in vetrovnemu popoldnevu smo uživali v naravi, mirnem okolju in svežem zraku. Prijetno vzdušje nas je napolnilo z novo energijo za delovne dni, ki nas še čakajo pred bližajočimi se prvomajskimi počitnicami.
V spomladanskem času so se naši učenci že tradicionalno udeležili matematičnega tekmovanja Računanje je igra, ki vsako šolsko leto poteka za učence od 4. do 8. razreda. Na šolskem tekmovanju v marcu so najboljše razredne rezultate zabeležili: Klemen Osolnik (4. razred), Teja Hribar (5. razred), Elmedina Nishori (6. razred), Mark Sanchez (7. razred) in Leurent Shabani (8. razred).
Nadaljnjega državnega tekmovanja na OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice v aprilu so se udeležili tekmovalci iz 4., 5. in 7. razreda. Dva učenca, Klemen Osolnik in Teja Hribar sta posamezno dosegla izjemno 3. mesto in s tem bronasto priznanje na državnem nivoju.
Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo za pogum in prikaz odličnih matematičnih veščin in znanja.
Z učenci petega razreda smo se letos udeležili šestega mednarodnega likovnega natečaja z naslovom Voda. Zlato priznanje je osvojil Svit Kraševec s sliko z naslovom – Ko potok postane smetišče. Teja Hribar pa je osvojila bronasto priznanje s sliko – Onesnažena Bistrica.
Na delovno soboto smo nadomestili pouka prost dan, ki smo si ga privoščili dan po kulturnem prazniku, v petek, 9. februarja.
Učenci od 1. do 7. razreda smo se tokrat skozi Mekinje, Nevlje in Oševek podali do Debevčevega mlina, ki mu domačini rečejo Samotni maln. Debevčevi z Vodic pri Mekinjah, so ga modro postavili ob močnem kraškem izviru potoka Oševek (Olševek), ki se v bližini Mamutovega mostu izliva v Nevljico. Vanj so nekoč nosili mlet žito ljudje iz okoliških naselij, zdaj pa mlinska kolesa že dolgo molčijo. Pravzaprav hiša, ob kateri je bil mlin izgleda bolj zapuščeno, a koze, ki se tam pasejo, so se nam vseeno pridružile, ko smo si privoščili malico.
Da pot ne bi bila preveč ravninska, smo jo zaokrožili in se vračali po hribu do Godiča. Nato smo jo mahnili čez travnike, mimo Reboljeve graščine do Mekinj, proti šoli.
